Zidarski in klesarski mojstrovini vaških mojstrov sta tudi kapelici na začetku in na koncu vasi. Visoka in vitka kapelica na začetku vasi z vklesano letnico 1813 (slika – kapelica na začetku vasi) je zidana iz fino izklesanega brkinskega peščenjaka. Na podstavku ima kar dve nadstropji z nišama za svete podobe, zgoraj pa rebrast zaključek po zgledu zvonikov na Pregarjah in v Smrjah, ki sta bila zgrajena le malo prej. Kapelica na Selih, na drugi strani vasi (slika – kapelica na koncu vasi), ki je po vaškem izročilu starejša, je nižja, bolj masivno zgrajena – prav tako iz domačega peščenjaka – in ima samo eno nišo. Leta 2000 je bila obnovljena in s tem popolnoma spremenjena.
Sredi vasi, kjer je po izročilu stala prva cerkvica, stoji znamenit vaški svetilnik, farau, (slika – farau) iz leta 1667. Narejen je iz apnenca, po vsej verjetnosti v Košani. Oblikovan je kot vitek slop z močno posnetimi robovi, stoječ na pravokotnem podstavku. Nanj je položen okrogel školjkast kapitel s kvadratno ploščo, ta pa nosi tabernakeljski nastavek z ogelnimi slopiči, pokrit s piramidno strešico. V njem je menda nekdaj stal kipec sv. Janeza Nepomuka. Na prednjem licu slopa tega imenitnega znamenja je vklesan napis: IHS / MRA / I667.
O nastanku svetilnika sta se v ljudskem izročilu ohranili dve razlagi. Ena zgodba pripoveduje, da je svetilnik dal postaviti oče otroka, ki je ponoči gnal čredo ovac domov in se tam blizu smrtno ponesrečil. Svetilnik naj bi osvetljeval pot in preprečeval podobne nesreče. (Suhorje je torej dobilo javno razsvetljavo istega leta kot Pariz!). Po drugem izročilu pa je svetilnik znamenje, ki je bilo postavljeno zaradi neke hude bolezni.
Zanimivo je, da so zraven obeh kapelic in tudi pri tem kamnitem znamenju posadili lipe. Pri kapelicah jih lahko občudujemo še zdaj, pri svetilniku pa so jo morali posekati, ker se je posušila.
V okolici vasi je tudi več križev, ki so jih vaščani postavili zato, da bi z njimi zaznamovali posebne dogodke ali kraje. Do današnjih dni pa se je ohranila le zgodba o križu ob vaški poti, ki vodi na Rávni. Govori o tem, da je cerkev od nekega mornarja (sv. Miklavž je med drugim tudi zavetnik mornarjev) dobila v dar zlat kelih. Kasneje je bil ta kelih ukraden in Suhorci ga niso nikoli več dobili nazaj. So pa tatovi, ki so okradli cerkev, na begu izgubili ali odvrgli hostije. Na kraju, kjer so jih vaščani našli, so še istega leta (1899) postavili križ. (slika – križ)