Tudi med domačini je malo takih, ki vedo, da se Suhorje lahko pohvali z učenjakom, ki je živel in deloval v času Franceta Prešerna in bil znan predvsem po tem, da je kot eden izmed gorečih vseslovensko navdušenih rodoljubov svojega časa med ljudmi širil slovensko zavest.
Jože Volk je bil rojen 17. 3. 1842 pri Kovačevih na Suhorju. Od drugih vaških otrok se je razlikoval po tem, da se je zelo rad učil in da je že zelo zgodaj znal brati. To so opazili tudi njegovi starši, zato so ga poslali k sorodnikom v Trst, da je obiskoval nekakšno vadnico za slovenske, hrvaške in srbske otroke. Iz Trsta ga je kot učitelja pot vodila po različnih krajih: od Idrije prek Kočevja, Bohinjske Bele do Grosupljega in Cerknice (1871-73). Njegovo vseslovensko navdušenje je motilo logaškega okrajnega glavarja Ogrinca, zato so ga premestili v Črni Vrh. Zaradi neugodnega podnebja, ki je slabo vplivalo na njegovo zdravje, je prosil za premestitev in od leta 1875 je poučeval v Lokavcu pri Ajdovščini. Tam je bil tudi organist in je vodil cerkveno petje. Zaradi svojega narodnega delovanja, ki ni bilo povšeči takratnim oblastem, se je moral predčasno upokojiti. Leta 1893 je kot upokojen učitelj dobil začasno mesto na šoli v Zgoniku. Ob italijanskem napadu na Avstrijo leta 1915 je moral zapustiti Kras in oditi na Dobravo pri Ljubljani. Po umiku Italijanov se je vrnil na Primorsko, v Pliskovico, vendar jo je po okupaciji zapustil in se naselil v Tavčarjevem domu za onemogle v Ljubljani. Tam je leta 1922 umrl.
Pesniška zapuščina Jožeta Volka šteje približno 400 pesmi, od katerih pa je le objavil le majhno število. Pesmi, pod katerimi se je podpisoval kot Josip Volkov, Jaromir Volkov ali samo Suhorski, kažejo, da je bil nadarjen pesnik. Večina jih je rodoljubnih in narodnostno obarvanih: pojejo o narodu, slogi in odporu proti potujčevanju. So bolj razumske in poučne kot čustvene, med njimi pa so tudi poredne, hudomušne in redke ljubezenske. Posvečal jih je naravi ter krajem in ljudem, kjer je živel in poučeval. Ena izmed njih gre takole:
Od Vrem do Bistrice
povabim ptičice
vse moje grlovite,
veselo žvrgolite!
Od Vrem do Bistrice
bom trgal rožice
po hribih vrhovatih,
rebricah mojih zlatih.
Od Vrem do Bistrice
Sadil bom trtice,
muškat in kraljevino,
vsem samo žlahtno vino.
Od Vrem do Bistrice
so bistre mislice.
Namesto reke – vina
naj polna bo dolina.
Od Vrem do Bistrice
obsevaj sončece
nam jabolko debelo,
kot med presladko, zrelo.
Od Vrem do Bistrice
Bom gledal zvezdice
kam rod naš sreča vodi,
če k sreči in svobodi.
O Suhorju, ki mu je posvetil daljšo pesem, pa je na njenem začetku napisal: “Od Ljubljane bele do Suhorja razteza se svet notranjski. Naš rod se trudi, koplje, orje /…/.” Poleg pesmi je napisal in objavil življenjepis sv. Cirila in Metoda ter obdelal slovanska imena. Predvsem pa je bil znan po tem, da je bil pravi primorski rodoljub v pomembnem preporodnem obdobju Slovencev.