16. avgusta 1902, dan po velikem šmarnu, sta začeli delovati dve pomožni pošti: na Suhorju in na Bujah. Glede na dogovor med okrajnim glavarjem v Postojni baronom Williemom Rechbachom in Leopoldom Deklevo – Žagarjevim, županom v Košani, je delo bujskega poštarja prevzel kar župan sam, na Suhorju pa je bil za poštarja določen Anton Volk – Betegarjev. Betegarjevi, ki so že prej imeli trgovino in gostilno, so imeli poštni urad kar v kotu trgovine, pri poštnih delih pa so poleg očeta Antona sodelovali vsi domači. Najbolj zahtevno delo je opravljal sin Vinko Volk, ki je nosil pošto v Dolnjo Košano, kjer je bil sedež matične pošte. Leta 1914, ko je oče Anton umrl, sin Viktor pa je moral v vojsko, so delo na pošti prevzele ženske.
Naloge pomožne pošte so bile: prodaja poštnih vrednotnic, praznjenje pisemskih nabiralnikov, sprejemanje navadnih pošiljk (pisem, dopisnic, tiskovin …), posredovanje prejetih pošiljk in včasih tudi njihovo dostavljanje naslovniku. Suhorska pošta je bila opremljena s pravokotnim žigom z napisom SUHORJE. Za potrebe vaščanov so Betegarjevi založili celo nekaj razglednic. Suhorska pošta je nehala delovati konec druge svetovne vojne, ko so se vse obveznosti prenesle na sedež matične pošte v Košani. Danes spada Suhorje v poštni okoliš Vremski Britof, nošenje in kasnejše prevažanje pošte z motorjem pa so nadomestili avtomobili.
17. avgusta 2002, ob stoletnici ustanovitve pomožnih pošt, so vaščani lahko simbolično za nekaj ur, tako kot pred stotimi leti, žigosali pošto pri Betegarjevih (in pri Žagarjevih na Bujah). To priložnost je Primorsko numizmatično društvo iz Ilirske Bistrice oznamovalo s priložnostnim poštnim žigom in izdalo dotisk poštne dopisnice. (slika – dopisnica z žigom)