Ekspozitura ali kaplanija na Suhorju je bila podrejena košanski fari in trnovski dekaniji. Pred letom 1774 je bila samo za Suhorje, v tistem letu pa je bilo v pogodbi med Suhorjem in Ostrožnim Brdom dogovorjeno, da bo suhorski duhovnik maševal tudi na Ostrožnem Brdu. Leta 1794 jo je potrdila tudi tržaška škofija. Od leta 1830 je košanska župnija s suhorsko kaplanijo vred prišla pod ljubljansko škofijo. Kasneje je Suhorje dobilo svojo župnijo in je imelo svojega župnika do leta 1942. Zadnji med njimi je bil Milko Margon, ki je bil zaradi svojega narodnjaškega delovanja moteč za italijanske oblasti in je leta 1942 moral oditi iz vasi. V letih od 1942 do 1980 so suhorsko župnijo upravljali iz košanske župnije, po letu 1980 pa iz premske. Danes spada suhorska župnija v postojnsko dekanijo in koprsko škofijo.
Po ljudskem izročilu je prvotno stala sredi vasi samo kapelica, posvečena sv. Janezu Nepomuku. Kdaj da je bila sezidana, ni znano. Ve se le to, da so jo kasneje porušili, verjetno zato, ker je postala premajhna. Kamenje, iz katerega je bila zgrajena, so menda uporabili pri gradnji cerkve sv. Nikolaja na koncu oziroma zunaj vasi (slika – cerkev).
Kot že rečeno, je na cerkvi sv. Nikolaja najstarejša letnica 1636, ki je vklesana na desnem oknu južne stene njene ladje. Verjetno je z njo datiran nastanek najstarejšega ohranjenega dela cerkve. Po vsej verjetnosti je iz tistega časa tudi prezbiterij.
Že na prvi pogled je videti, da je cerkev, kakršno vidimo danes, nastajala postopoma. Leta 1654 je bila najbrž povečana cerkvena ladja, kakor je mogoče sklepati po letnici na glavnem portalu. Napis na njem pove, da je bilo to storjeno v času Janeza Rampela, ki je bil tedaj župnik v Košani in je dal povečati in polepšati številne cerkve v svoji župniji. Po značilnih “metuljastih” pikah v tem napisu pa je mogoče to delo pripisati sočasnemu zidarskemu in kamnoseškemu mojstru Janezu Severju iz Košane.
Kakor vse stavbe na Suhorju je tudi cerkev zidana iz sivega flišnega peščenjaka ali po domače brdnega kamna, samo stranski steni cerkvene ladje sta deloma zidani iz belega kraškega kamna. Po vaškem izročilu so ga kontrabantarji s soljo tovorili sem na konjih z Osojnice, hriba nad Kalom, kot nekakšno plačilo za uporabo poti in za prenočišče na Suhorju. V južni steni je na teh kamnih na primitiven način vklesanih nekaj podob: petelin, ribe in prastari simbol – svastika. Krita je bila cerkev s sivimi škrlami, dokler jih niso na začetku osemdesetih let 20. stoletja zamenjali z novo kritino. Še zmerom pa je ohranila prvotno ostrešje, ki je izjemno delo in prava tesarska mojstrovina.
Kasneje so cerkvi prizidali še zakristiji, najprej na levi, nato še na desni strani cerkve. Levi pravijo stara, desni pa nova zakrštija. Obe imata v nadstropju galerijo ali po domače gank. Portal stare zakristije, ki je datiran z letnico 1726, je sklesal drug košanski kamnosek, Matija Bitenc, katerega roko je mogoče prepoznati po značilnih oblikah nekaterih številk. Kratice na portalu pa povejo, da ga je naredil v času, ko je bil v Košani župnik Janez Krstnik pl. Fabris in Frayenthöl.
V cerkvi se je ohranila še ena priča del istega mojstra. To sta značilna visoka bogato profilirana podstavka nekdanjega slavoloka prezbiterija iz klesanega kamna, ki ga je kasneje, verjetno v 19. stoletju, nadomestil bolj masiven zidan slavolok. Bitenčev slavolok je datiran z letnico 1730 v kratičnem napisu na čelu stopnice prezbiterija, ki spet sporoča, da je to delo naročil košanski župnik Janez Krstnik pl. Fabris. Zelo verjetno je Matija Bitenc naredil tudi obzidni parton na vrhu stopnišča pred cerkvijo, od katerega je ostal samo levi del z vklesanim prvim delom letnice I7 .. .
Leta 1844 je cerkev dobila še imeniten zvonik oglejskega tipa. O tem priča napisni kamen na njegovem pročelju, na katerem so vklesani letnico ter zidarska in kamnoseška orodja. Višje v pročelju pa je ločno okence iz sivega apnenca z letnico 1666, ki je moralo biti poprej vzidano kje v cerkvenem pročelju. V zvonik je vgrajeno dvanajst let dela vaških zidarjev in klesarjev, ki jih je po izročilu vodil italijanski mojster. Zidan je iz lepih velikih kvadrov domačega peščenjaka, ki so ga lomili in klesali Podstenicami in ga po lesenih valjih valili do cerkve. Pokrit je s kupolasto streho iz enakega domačega klesanega kamna. Na vogalih jo podpirajo konzole, ki so skončane v obliki človeških glav. (slika – podporniki). Po izročilu so te podobe sklesali sami zidarji in klesarji, ki so sodelovali pri gradnji. Zvonik je tako imenitno zidarsko in kamnoseško delo, da je vsak mojster, ki je zidal na Suhorju, šel turn gledat.
Tudi notranjost cerkve je zelo zanimiva in bogata, čeprav jo deloma že precej najeda zob časa. Glavni oltar je posvečen sv. Miklavžu (slika – glavni oltar), ki goduje 6. decembra. Na ta dan pred 350 leti je bila posvečena cerkev, zato vaščani takrat praznujejo shod. To je tako imenovani mali shod, veliki shod pa praznujejo prvo nedeljo po 13. juliju, ko goduje sv. Marjeta (slika – kip sv. Marjete). Zanimiv je tudi oltar na desni strani, ki je posvečen Devici Mariji (slika – Marijin oltar). Kipec Device Marije z Jezusom v naročju je oblečen v obleko, ki jo je iz mašnega plašča naredila domača mojstrica. Marijini lasje so pravi, tudi dar domačinke. Na stenah in stropu so zanimive freske, ki pa so potrebne popravila.
Pod korom je v levi steni vzidan krstni kamen z latinskim napisom. Iz njega zvemo, da je bil narejen leta 1794 v času, ko je bil v Košani župnik Jožef Škerl, kaplan na Suhorju pa Stanislav Slabus. V desni zakristiji je umivalnik iz klesanega kamna z letnico 1803, ki bi utegnila sporočati tudi čas, ko je bila zgrajena ta zakristija. V kamnitem tlaku cerkvene ladje pa je vredno omeniti še grobno ploščo z zlizanim latinskim napisom.
Pred prvo svetovno vojno je imela cerkev tri zvonove, med prvo svetovno vojno pa so največjega izmed njih vzeli. Kasneje so vaščani zanj dobili vojno odškodnino in so jo skupaj z dodatnimi prispevki leta 1929 porabili za nakup novega, 1400 kilogramov težkega srebrnega zvona. (slika – star zvon) Med drugo svetovno vojno so Italijani odpeljali manjša zvonova, večji pa je ob koncu druge svetovne vojne počil. Počeni del so mu odvzeli in s tem tudi spremenili glas, vendar je svojemu namenu služil vse do leta 2003, ko so sklenili dotrajani zvon zamenjati z novim, manjšim (1070 kg). Na cvetno nedeljo, 13. 4. 2003, je novi zvon vpričo botrov, Marka Čeha in Marjana Volka, ter velikega števila ljudi blagoslovil monsignor Vladimir Pirih. (slika – blagoslov novega zvona).
Farož so najbrž zidali leta 1748, če smemo soditi po kamniti prekladi s to letnico, ki je zdaj v zidu ob vznožju stopnišča pred cerkvijo. (slika – kamen z letnica). Zapisi v knjigi Postojinsko okrajno glavarstvo navajajo, da je bil farož leta 1817 razširjen in popravljen. Nazadnje je bil obnovljen leta 1946, ko so v njem uredili učilnico in prostore za učitelja, zaradi dotrajanosti pa je bil potem v osemdesetih letih porušen.
Leta 1733 je bila na Suhorju ustanovljena bratovščina svetega rožnega venca in zaradi tega so na nedeljo svetega rožnega venca v vas prihajali romarji. Kot navajajo zapisi, je bilo Suhorje imenitna božja pot, ki pa ni dolgo trajala, saj se je začela opuščati še konec 18. oziroma v začetku 19. stoletja.
8. decembra 1997 je bil na Suhorju obisk Marije Romarice iz Fatime. (slika – Marija Romarica iz Fatime) Na vabilu za ta dogodek je pisalo: “Ob tem velikem dogodku, ko nas bo obiskala sama Mati Božja, jo želimo farani Suhorja pričakati v čim večjem številu. Njen prihod med nas naj gane naša srca, srca njenih otrok. Pričakajmo jo v čim večjem številu, odprimo ji vrata naših domov, izročimo ji v varstvo naše družine.”