V knjigi Postojinsko okrajno glavarstvo, ki so jo spisali učitelji, so Suhorci označeni kot “moralni, pobožni, tudi značajni. Posebnih napak ali strasti ni opaziti.” V tistem času je bilo na Suhorju 312 prebivalcev in 45 hišnih številk.
Iz časa 19. stoletja se je ohranilo ustno izročilo po Heleni Kovačič (Stanetovi), rojeni daljnega leta 1846, da je leta 1855 tudi na Suhorju razsajala kolera in da je zaradi nje v šestih tednih umrlo 40 ljudi. Bolezen so prinesli delavci, ki so delali na železnici.
Ob prvem ljudskem štetju leta 1869 je v vasi živelo 311 ljudi, do leta 1900 pa se je njihovo število povečalo na 323. Na začetku 20. stoletja je bilo v vasi, ki je takrat štela 48 družin, največ ljudi. Potem je število prebivalcev začelo postopoma upadati. Najbolj se je skrčilo v povojnem obdobju, in sicer zaradi zapostavljanja kmetijstva (še posebno brkinskega) v razvojnih programih. Tako se je od leta 1948 do leta 1966, pretežno zaradi odseljevanja, število prebivalcev zmanjšalo z 209 na 129 ali za 38,28 %. Do leta 1972 se je zmanjšalo še za 20 % – takrat je vas imela 104 prebivalce, leta 1980 pa so jih našteli samo 98. Tudi kasneje se je število ljudi v vasi osipalo in zdaj se giblje okrog 60.