V že večkrat omenjani knjigi Postojinsko okrajno glavarstvo piše tudi, da je bila takratna ljudska izobraženost neprimerljiva z drugimi vasmi na Notranjskem, ker je bila redna ljudska šola ustanovljena razmeroma pozno – leta 1858. Kljub temu pa da so tukajšnji ljudje govorili precej pravilno narečje, še najbolj podobno kraškemu. Kljub takšnemu mnenju učitelja, ki je to zapisal, pa sodimo, da so bili tudi glede šolstva in prosvete Suhorci med prvimi v Brkinih.
Leta 1857 je bila sklenjena pogodba med Suhorjem in Ostrožnim Brdom, po kateri naj bi se zidala šola (slika – šola) na Suhorju, stroške za njeno vzdrževanje pa naj bi krili obe vasi – Suhorje dve tretjini in Ostrožno Brdo eno tretjino. Pogodba je veljala do leta 1873, ko se je Ostrožno Brdo odpovedalo vzdrževanju te šole. Postavljena je bila pri cerkvi, nasproti župnišča, delovati pa je začela leta 1858. O tem priča tudi preklada nekdanjega portala z vklesanim napisom ŠULA 1858 (slika – kamen z napisom šula), ki je bila kasneje vgrajena v cerkveno obzidje.
Od leta 1858 do 1873 so v suhorski šoli poučevali duhovniki Janez Eder, Ulrih Zupan in Josip Lukanec. Leta 1873 je nastopil službo prvi učitelj, Anton Trebec, Hribarjev z Ostrožnega Brda, sledila pa sta mu Ivan Dolenc in Ivan Kos. Leta 1881 je postala suhorska šola samostojna in za učitelja je bil imenovan Simon Hiti. Med drugim je ustanovil odličen pevski zbor. Zaradi jetike je že leta 1888 umrl in pokopan je na suhorskem pokopališču (slika – Hitijev grob). Šolski pouk, ki je potekal v enorazredni nerazdeljeni šoli od 9. do 12. ure in od 13. do 15. ure, je obiskovalo 40 do 50 učencev in učenk. Po Hitiju so na Suhorju poučevali: Janez Dolenc (okrog 1889), njegov brat Rudolf Dolenc (okrog 1890), Franc Gras, Anton Pegan (na Suhorju je učiteljeval 15 let) in Klotilda Kunaz (1908, odšla med prvo svetovno vojno). Leta 1910 so vaščani šolsko stavbo popravili in povečali. O tem priča letnica na njenem portalu.
Čas italijanske okupacije, povezan z Gentilejevo reformo in njej sledečimi ukrepi takratnega režima, je bil težaven tudi za suhorsko šolo. V tistem obdobju je na Suhorju poučevala učiteljica Pavla Hvala (slika – Pavla Hvala), ki je prišla v vas leta 1917 kot begunka. To je trajalo do leta 1931. V zadnjih letih je poučevala skupaj z italijansko učiteljico, 19. marca 1931 pa je morala oditi poučevat v notranjost Italije, v Umbrijo, če je želela obdržati službo. To je bila velika izguba tako za šolo kot za domačine, ki so imeli radi preprosto učiteljico in njeno mater in so ju spoštovali. To lahko še danes zvemo iz zapisov in iz pripovedovanja nekaterih vaščanov. Gospodični Pavli Hvala je sledilo več italijanskih učiteljev in učiteljic. Le-ti so se pogosto menjavali, učili pa so samo v italijanskem jeziku. Otroke so v tistem času učili slovensko brati in pisati duhovniki. Šolski pouk je potekal do maja 1942, ko so bili ubiti trije Suhorci. Potem je tedanja učiteljica zbežala, v prostore šole pa so se naselili italijanski vojaki.
S poukom – partizansko šolo, so nadaljevali tudi v letih 1943-1945, čeprav z občasnimi prekinitvami in ne v šolskem poslopju, ampak v zasebni hiši – pri Marteževih (slika – šola pri Marteževih). V letih 1943-1944 je občasno poučeval prof. Viktor Volk – Betegarjev, od februarja do maja 1944 je poučevala Vida Bezeljak, šolsko leto 1943/44 pa je zaključila Tončka Krebelj – Tenjačeva. Spomladi 1945 je poučeval Stanko Filipčič, z rednim šolskim poukom pa so začeli 29. novembra 1945, ko je službo učiteljice nastopila Vera Fettich (1945-1947). Šolsko leto 1946/47 so začeli v prenovljenih prostorih faroža, kjer so uredili učilnico in pisarno ter prostore za učitelja.
Veri Fettich so sledili: Ave Kovačič (1947-1948), Matilda Kirn (1948-1949), Alojz Bizjak (1949-1950), Francka Krebelj (od novembra 1949 do maja 1950, ko je bil Bizjak pri vojakih), Rozi Piber (1950-1952), Zora Zadel (1952-1958), Marija Birsa (1959-1960), Elvira Makovič (1960-1961; to leto je pouk potekal v zasebni hiši pri Matucovih) (slika – šola pri Matucovih). Leta 1961 je bila šola na Suhorju zaradi premajhnega števila učencev ukinjena in priključena šoli v Košani. Tako je ostalo do danes, ko šolo v Košani obiskuje 6 do 7 otrok – tja jih vsako jutro odpelje šolski kombi.